Pogosta vprašanja - JP Prlekija

Pogosta vprašanja

Domov / Pogosta vprašanja

Kaj pomeni en populacijski ekvivalent (1 PE)?

Populacijski ekvivalent (PE) je enota za obremenjevanje vode, izražena z biokemijsko potrebo po kisiku BPK5. 1 PE znaša 60 g BPK5 na dan in predstavlja obremenitev, ki jo povzroči ena oseba. V praksi se torej poenostavljeno ocenjuje, da en prebivalec stavbe predstavlja obremenitev en PE.

Kdo zagotovi individualne ureditve za posamezen objekt v aglomeraciji?

Z uredbo so določeni oskrbovalni standardi za opravljanje javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode. Uredba torej določa obveznost opremljanja z javno kanalizacijo in pogoje, pri katerih se skupine objektov ali posamezen objekt v aglomeraciji lahko opremi na drug način. Način opravljanja javne službe, v tem okviru pa tudi vrsta in obseg objektov in naprav, potrebnih za izvajanje gospodarske javne službe, ki so lastnina lokalne skupnosti ter del javne lastnine, ki je javno dobro, in varstvo, ki ga uživa, se skladno z zakonom, ki ureja gospodarske javne službe, določi s predpisi občin. Glede na navedeno je določitev javne ali privatne infrastrukture oziroma razmejitev med javno in privatno infrastrukturo, v izvirni pristojnosti občine. S tem je podana tudi razmejitev med zavezanci za zagotovitev posamezne vrste infrastrukture. Javno kanalizacijo, ki je javna infrastruktura lokalnega pomena, zagotovi občina, individualno ureditev za posamezen objekt pa zagotovi investitor oziroma lastnik objekta.

Katere mejne vrednosti je treba upoštevati pri mali komunalni čistilni napravi z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, ki se vgradi začasno do izgradnje javne kanalizacije?

Uredba ne določa pojma »začasna mala komunalna čistilna naprava« niti ne ureja posebnih zahtev v zvezi z začasnimi rešitvami, ki se vgrajujejo do izgradnje javne kanalizacije. Glede na navedeno za malo komunalno čistilno napravo z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, ki se vgradi v aglomeraciji do izgradnje javne kanalizacije, veljajo enake zahteve, kot v drugih primerih. Tudi v tem primeru mora torej mala komunalna čistilna naprava z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, zagotavljati čiščenje komunalne odpadne vode tako, da parametri onesnaženosti ne presegajo mejnih vrednosti, ki so predpisane za to malo komunalno čistino napravo oziroma za aglomeracijo, če gre za malo komunalno čistilno napravo z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, v aglomeraciji s skupno obremenitvijo, enako ali večjo od 2.000 PE.

Kdo izda soglasje za priključitev?

Soglasje za priključitev izda pristojni soglasodajalec, določen v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov. Pristojni soglasodajalci za področje odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode so objavljeni na spletnih straneh ministrstva.

Kakšna je vsebina soglasja za priključitev ali drugega dokazila o zagotavljanju minimalne komunalne oskrbe pri nameravani gradnji?

Soglasje za priključitev ali drugo dokazilo v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, s katerim se dokazuje minimalno komunalno oskrbo pri nameravani gradnji, mora v zvezi z odvajanjem in čiščenjem komunalne odpadne vode v vsakem primeru (torej v primeru priključitve na javno kanalizacijo, na malo komunalno čistilno napravo in v primeru priključitve na nepretočno greznico) vsebovati podatke o firmi in sedežu izvajalca javne službe, firmi in sedežu investitorja, če je investitor pravna oseba, oziroma ime in priimek ter naslov investitorja, če je investitor fizična oseba, podatke o največji letni količini komunalne odpadne vode, ki nastaja v objektu, in podatke o načinu odvajanja padavinske odpadne vode s streh in utrjenih površin, skupaj s prikazom lege streh in utrjenih površin, opredeljene s koordinatami v državnem koordinatnem sistemu. Če gre za priključitev na javno kanalizacijo mora soglasje za priključitev ali drugo dokazilo v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, vključevati tudi identifikacijsko številko sistema javne kanalizacije, identifikacijsko številko in ime komunalne čistilne naprave ter identifikacijsko številko in ime aglomeracije. Če gre za priključitev na malo komunalno čistilno napravo mora soglasje za priključitev ali drugo dokazilo v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, vključevati tudi podatke o zmogljivosti male komunalne čistilne naprave, lokaciji male komunalne čistilne naprave in lokaciji iztoka iz male komunalne čistilne naprave, opredeljenima s koordinatami v državnem koordinatnem sistemu za raven merila 1 : 5.000, o načinu čiščenja komunalne odpadne vode in načinu odvajanja komunalne odpadne vode v okolje (iztok v vodotok, iztok s ponikanjem v tla), skupaj s podatki (šifra in ime) o vodnem telesu površinske oziroma podzemne vode, v katerega se odvaja odpadna voda, in ime vodotoka, če gre za odvajanje v vodotok. Če gre za priključitev na nepretočno greznico pa mora soglasje za priključitev ali drugo dokazilo v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, vključevati tudi podatke o zmogljivosti zbiranja (prostornini nepretočne greznice) in lokaciji nepretočne greznice, opredeljeni s koordinatami v državnem koordinatnem sistemu za raven merila 1 : 5.000.

Kakšni so prehodni roki za prilagoditev obstoječih objektov v aglomeraciji?

Za obstoječe objekte v aglomeraciji oziroma na območju, ki je opremljeno z javno kanalizacijo ali je opremljenost z javno kanalizacijo predpisana, uredba določa obveznost priključitve na javno kanalizacijo najpozneje 6 mesecev po izdaji uporabnega dovoljenja za to javno kanalizacijo.

Kakšni so prehodni roki za prilagoditev obstoječih objektov, ki niso industrijske stavbe, na območju izven meja aglomeracij?

Za obstoječe objekte na območju izven meja aglomeracij oziroma na območju, ki ni opremljeno z javno kanalizacijo in opremljanje z javno kanalizacijo ni predpisano, uredba določa obveznost prilagoditve zahtevam uredbe v naslednjih prehodnih rokih:
  • za obstoječ objekt, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, pred 14. decembrom 2002 ali ki je bil v uporabi pred tem dnem, oziroma je obstoječa ureditev odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode skladna s predpisi, ki so veljali v času gradnje objekta, pogoji za priključitev na javno kanalizacijo sosednje aglomeracije pa niso izpolnjeni, najpozneje ob prvi rekonstrukciji objekta od uveljavitve te uredbe,
  • za obstoječ objekt, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, pred 14. decembrom 2002 ali ki je bil v uporabi pred tem dnem, komunalna odpadna voda pa se odvaja neposredno ali posredno v vode brez predhodnega čiščenja oziroma obstoječa ureditev odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode ni skladna s predpisi, ki so veljali v času gradnje objekta, pogoji za priključitev na javno kanalizacijo sosednje aglomeracije pa niso izpolnjeni, najpozneje do 31. decembra 2021.


Kakšni so prehodni roki za prilagoditev obstoječih industrijskih stavb na območju naprave, ki ležijo na območju izven meja aglomeracij?

Za obstoječo industrijsko stavbo na območju naprave, za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, pred 14. decembrom 2002 ali, ki je bila v uporabi pred tem dnem, oziroma je obstoječa ureditev odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode skladna s predpisi, ki so veljali v času gradnje te stavbe, ta stavba pa leži na območju izven meja aglomeracij oziroma na območju, ki ni opremljeno z javno kanalizacijo in opremljanje z javno kanalizacijo ni predpisano, uredba določa obveznost prilagoditve zahtevam uredbe najpozneje do:
  • roka, določenega v pravnomočnem okoljevarstvenem dovoljenju za obratovanje naprave,
  • 31. decembra 2021, če za napravo okoljevarstveno dovoljenje še ni izdano, pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja ni predpisana ali v pravnomočnem okoljevarstvenem dovoljenju za obratovanje naprave rok ni predpisan.


Kakšni so prehodni roki za prilagoditev veljajo za obstoječe objekte na vodovarstvenih območjih?

Prehodne določbe iz uredbe, ki se nanašajo na obstoječe objekte, veljajo za vse objekte ne glede na to, ali objekt leži na občutljivem ali vodovarstvenem območju ali kakršnem koli drugem zavarovanem ali varovanem območju. Za objekte za vodovarstvenih območjih torej veljajo enake prehodne določbe kot za preostale objekte oziroma objekte na preostalih območjih.

Ali je treba zagotoviti prve meritve pri mali komunalni čistilni napravi z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE?

Prve meritve odpadne vode je treba zagotoviti za vsako malo komunalno čistilno napravo z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, ne glede na vrsto oziroma tip male komunalne čistilne naprave. Prve meritve je torej treba zagotoviti tudi za tipsko malo komunalno čistilno napravo, ki je skladna s standardom SIST EN 12566-3. Prve meritve zagotovi lastnik oziroma upravljavec male komunalne čistilne naprave z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, ki izvajalcu javne službe predloži poročilo o prvih meritvah na obrazcu in po navodilu v skladu s Pravilnikom o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu odpadnih voda (Uradni list RS, št. 94/14 in 98/15).

Kdo lahko zagotovi meritve pri mali komunalni čistilni napravi z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, ki se izvedejo namesto pregleda s strani izvajalca javne službe?

Meritve pri mali komunalni čistilni napravi z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, ki se izvedejo namesto pregleda s strani izvajalca javne službe, lahko izvede le oseba, ki je vpisana v evidenco izvajalcev obratovalnega monitoringa v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja. Seznam pooblaščenih izvajalcev obratovalnega monitoringa odpadnih voda je dostopen preko spletne strani Agencije RS za okolje.

Kateri so parametri prvih meritev pri mali komunalni čistilni napravi z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE?

Pri mali komunalni čistilni napravi z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, se v okviru prvih meritev izvedejo analize osnovnih parametrov in dodatnih parametrov, za katere so predpisane mejne vrednosti:
  • kemijska potreba po kisiku (KPK) in biokemijska potreba po kisiku (BPK5), če gre za malo komunalno čistilno napravo z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, na območju izven meja aglomeracij ali v aglomeraciji s skupno obremenitvijo, manjšo od 2.000 PE, ali če gre za malo komunalno čistilno napravo z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, ki je ob uveljavitvi uredbe (na dan 31. december 2015) veljala za obstoječo,
  • kemijska potreba po kisiku (KPK), biokemijska potreba po kisiku (BPK5), neraztopljene snovi in amonijev dušik, če gre za malo komunalno čistilno napravo z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, vgrajeno po uveljavitvi uredbe (po 31. decembru 2015) v aglomeraciji s skupno obremenitvijo, enako ali večjo od 2.000 PE, odpadna voda pa se ne odvaja v občutljivo območje ali v vodo na prispevnem območju občutljivega območja,
  • kemijska potreba po kisiku (KPK), biokemijska potreba po kisiku (BPK5), neraztopljene snovi, amonijev dušik, celotni fosfor in celotni dušik, če gre za malo komunalno čistilno napravo z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, vgrajeno po uveljavitvi uredbe (po 31. decembru 2015) v aglomeraciji s skupno obremenitvijo, enako ali večjo od 2.000 PE, odpadna voda pa se odvaja v občutljivo območje ali v vodo na prispevnem območju občutljivega območja.


Kdo lahko zagotovi prve meritve pri mali komunalni čistilni napravi z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE?

Prve meritve pri mali komunalni čistilni napravi z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, zagotovi lastnik oziroma upravljavec te male komunalne čistilne naprave, izvede pa jih lahko le oseba, ki je vpisana v evidenco izvajalcev obratovalnega monitoringa v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja. Seznam pooblaščenih izvajalcev obratovalnega monitoringa odpadnih voda je dostopen preko spletne strani Agencije RS za okolje.

Kateri so parametri meritev pri mali komunalni čistilni napravi z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, ki se izvedejo namesto pregleda s strani izvajalca javne službe?

Pri mali komunalni čistilni napravi z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, se v okviru meritev, ki se izvedejo namesto pregleda s strani izvajalca javne službe, izvedejo analize tistih parametrov, za katere so predpisane mejne vrednosti:
  • kemijska potreba po kisiku (KPK), če gre za malo komunalno čistilno napravo z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, na območju izven meja aglomeracij ali v aglomeraciji s skupno obremenitvijo, manjšo od 2.000 PE, ali če gre za malo komunalno čistilno napravo z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, ki je ob uveljavitvi uredbe (na dan 31. december 2015) veljala za obstoječo,
  • kemijska potreba po kisiku (KPK), biokemijska potreba po kisiku (BPK5), neraztopljene snovi in amonijev dušik, če gre za malo komunalno čistilno napravo z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, vgrajeno po uveljavitvi uredbe (po 31. decembru 2015) v aglomeraciji s skupno obremenitvijo, enako ali večjo od 2.000 PE, odpadna voda pa se ne odvaja v občutljivo območje ali v vodo na prispevnem območju občutljivega območja,
  • kemijska potreba po kisiku (KPK), biokemijska potreba po kisiku (BPK5), neraztopljene snovi, amonijev dušik, celotni fosfor in celotni dušik, če gre za malo komunalno čistilno napravo z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, vgrajeno po uveljavitvi uredbe (po 31. decembru 2015) v aglomeraciji s skupno obremenitvijo, enako ali večjo od 2.000 PE, odpadna voda pa se odvaja v občutljivo območje ali v vodo na prispevnem območju občutljivega območja.


Kje upravljavec male komunalne čistilne naprave z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, pridobi podatke za Poročilo o prvih meritvah?

Podatki o mali komunalni čistilni napravi z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, ki jih je potrebno vpisati v Poročilo o prvih meritvah, morajo biti razvidni iz same dokumentacije ponudnika te male komunalne čistilne naprave, kakor tudi dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo objekta, v katerem nastaja komunalna odpadna voda, oziroma iz dokumentacije, priložene vlogi za pridobitev predpisanih soglasij. Podatki morajo biti v skladu z uredbo vključeni v soglasje za priključitev, nekateri podatki pa morajo biti razvidni tudi iz vodnega soglasja v skladu s predpisi, ki urejajo vode. Nekatere podatke pa lastnik oziroma upravljavec te male komunalne čistilne naprave pridobi pri izvajalcu javne službe, kar je v navodilu za izpolnjevanje obrazca Poročila o privih meritvah tudi navedeno.

Kdaj se izvedejo prve občasne meritve odpadne vode iz komunalne čistilne naprave oziroma katero leto se šteje za prvo leto obratovanja, ko se izvedejo prve občasne meritve?

Po Pravilniku o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu odpadnih voda je prvo leto obratovanja komunalne čistilne naprave prvo koledarsko leto po pridobitvi uporabnega dovoljenja. Če je uporabno dovoljenje pridobljeno sredi koledarskega leta za prvo leto obratovanja torej šteje prvo naslednje koledarsko leto. Hkrati pa je treba upoštevati, da je treba obratovalni monitoring izvesti tudi v letu, ko je bilo uporabno dovoljenje pridobljeno. Pri tem je treba upoštevati, da se občasne meritve izvajajo med obratovanjem naprave v enakomernih časovnih presledkih v koledarskem letu ali v obdobju obratovanja, če naprava ne obratuje celotno koledarsko leto. Prav tako je treba upoštevati, da je treba občasne meritve izvajati, ko je naprava v obratovalnem stanju, značilnem za obdobje med zaporednima občasnima meritvama. V letu, ko je pridobljeno uporabno dovoljenje, je treba načrtovati vsaj štiri meritve, ki se izvedejo v enakomernih časovnih presledkih v obdobju od pravnomočnosti uporabnega dovoljenja do izteka tega koledarskega leta.

Kdo lahko prevzema blato iz male komunalne čistilne naprave z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, ali komunalno odpadno vodo iz nepretočne greznice?

Prevzem in obdelava blata iz male komunalne čistilne naprave z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, ter prevzem in čiščenje komunalne odpadne vode iz nepretočne greznice sta obvezni storitvi obvezne občinske gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode. Blato iz male komunalne čistilne naprave z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, oziroma komunalno odpadno vodo iz nepretočne greznice lahko torej prevzema le izvajalec javne službe na območju, kjer nastaja komunalna odpadna voda oziroma kjer se ta čisti v mali komunalni čistilni napravi z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE. Izjema so le kmetijska gospodarstva, kjer se blato oziroma komunalna odpadna voda iz nepretočne greznice uporablja kot gnojilo v skladu s predpisom, ki ureja uporabo blata iz komunalnih čistilnih naprav v kmetijstvu.

Kdo lahko prevzema blato iz obstoječe pretočne greznice?

Prevzem in obdelava blata iz obstoječe pretočne greznice je obvezna storitev obvezne občinske gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode. Blato iz obstoječe pretočne greznice lahko torej prevzema le izvajalec javne službe na območju, kjer nastaja komunalna odpadna voda oziroma kjer se ta čisti v obstoječi pretočni greznici. Izjema so le kmetijska gospodarstva, kjer se blato iz obstoječe pretočne greznice uporablja kot gnojilo v skladu s predpisom, ki ureja uporabo blata iz komunalnih čistilnih naprav v kmetijstvu.

Ali se blato iz male komunalne čistilne naprave z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, ali obstoječe pretočne greznice ali komunalno odpadno vodo iz nepretočne greznice lahko uporablja kot gnojilo v kmetijstvu?

Blato iz male komunalne čistilne naprave z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, ali obstoječe pretočne greznice ali komunalno odpadno vodo iz nepretočne greznice se lahko uporablja kot gnojilo v kmetijstvu, če nastaja na kmetijskem gospodarstvu in so izpolnjene zahteve iz predpisa, ki ureja uporabo blata iz komunalnih čistilnih naprav v kmetijstvu. Blato oziroma komunalna odpadna voda iz nepretočne greznice se mora v skladu z navedenim predpisom zmešati z gnojevko oziroma gnojnico ter skladiščiti najmanj šest mesecev pred uporabo kot gnojilo v kmetijstvu. Lastnik male komunalne čistilne naprave z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, ali obstoječe pretočne greznice ali nepretočne greznice oziroma lastnik objekta, v katerem nastaja komunalna odpadna voda, mora izvajalcu javne službe predložiti pisno izjavo, da so izpolnjene zahteve iz predpisa, ki ureja uporabo blata iz komunalnih čistilnih naprav v kmetijstvu. V izjavi morajo biti navedeni datumi in količine odstranjenega blata oziroma komunalne odpadne vode iz nepretočne greznice ter datumi in količine njunega mešanja z gnojnico ali gnojevko. Podpisnik izjave s svojim podpisom tudi potrjuje, da z blatom ravna v skladu z zahtevami iz predpisa, ki ureja uporabo blata iz komunalnih čistilnih naprav v kmetijstvu. Opozoriti pa velja, da gre v opisanem primeru za mešanje blata oziroma komunalne odpadne vode iz nepretočne greznice z gnojevko oziroma gnojnico na istem kmetijskem gospodarstvu, torej na kmetijskem gospodarstvu, kjer je komunalna odpadna voda tudi nastala. Prevzem blata ali komunalne odpadne vode iz nepretočne greznice s strani osebe, ki ni izvajalec javne službe (npr. sosednjega kmetijskega gospodarstva), in njuno mešanje z gnojevko oziroma gnojnico drugega (sosednjega) kmetijskega gospodarstva, ni v skladu s predpisi.

Ali se blato iz male komunalne čistilne naprave z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, lahko uporablja kot gnojilo v kmetijstvu?

Blato iz male komunalne čistilne naprave z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, se lahko uporablja kot gnojilo v kmetijstvu, če nastaja na kmetijskem gospodarstvu in so izpolnjene zahteve iz predpisa, ki ureja uporabo blata iz komunalnih čistilnih naprav v kmetijstvu. Blato se mora v skladu z navedenim predpisom zmešati z gnojevko oziroma gnojnico ter skladiščiti najmanj šest mesecev pred uporabo kot gnojilo v kmetijstvu. Lastnik oziroma upravljavec male komunalne čistilne naprave z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, mora izvajalcu javne službe predložiti pisno izjavo, da so izpolnjene zahteve iz predpisa, ki ureja uporabo blata iz komunalnih čistilnih naprav v kmetijstvu. V izjavi morajo biti navedeni tudi datumi in količine odstranjenega blata iz male komunalne čistilne naprave z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, ter datumi in količine njegovega mešanja z gnojnico ali gnojevko. Podpisnik izjave s svojim podpisom tudi potrjuje, da z blatom ravna v skladu z zahtevami iz predpisa, ki ureja uporabo blata iz komunalnih čistilnih naprav v kmetijstvu. Opozoriti pa velja, da gre v opisanem primeru za mešanje blata z gnojevko oziroma gnojnico na istem kmetijskem gospodarstvu, torej na kmetijskem gospodarstvu, kjer je blato tudi nastalo. Prevzem blata s strani osebe, ki ni izvajalec javne službe (npr. sosednjega kmetijskega gospodarstva), in njegovo mešanje z gnojevko oziroma gnojnico drugega (sosednjega) kmetijskega gospodarstva, ni v skladu s predpisi.

Kdo nadzira upravljavce malih komunalnih čistilnih naprav z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE?

Zahteve v zvezi z nadzorom so omejene na nadzor nad izvajanjem obveznosti izvajalca javne službe. Če gre torej za malo komunalno čistilno napravo, ki je javna infrastruktura in je njen upravljavec izvajalec javne službe, so z uredbo določeni prekrški izvajalca javne službe, kot njenega upravljavca. Nadzor nad izvajanjem določb o obveznostih izvajalcev javne službe opravlja inšpekcija, pristojna za okolje, torej državna inšpekcija. Zahteve, ki se nanašajo na uporabnike javne službe (posamezne občane), sodijo v izvirno pristojnost občine in se skladno z zakonom, ki ureja gospodarske javne službe, podrobneje urejajo z občinskimi predpisi. Skladno z navedenim prekrški, ki se nanašajo na uporabo malih komunalnih čistilnih naprav z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, sodijo v izvirno pristojnost občine in so predmet nadzora s strani občinske inšpekcije.

Kdaj se začne zaračunavati znižano okoljsko dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadne vode iz male komunalne čistilne naprave z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE?

Uredba določa, da se pri letnem seštevku enot obremenitve za odvajanje komunalne odpadne vode iz male komunalne čistilne naprave z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, učinek čiščenja začne upoštevati pri obračunu okoljske dajatve za naslednji mesec po datumu izdelave poročila o opravljenih prvih meritvah odpadne vode iz male komunalne čistilne naprave z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, iz katerega je razvidno doseganje predpisanih mejnih vrednosti emisije, ali naslednji mesec po datumu izdelave poročila o opravljenem pregledu, iz katerega je razvidno, da mala komunalna čistilna naprava z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, obratuje v skladu s predpisom, ki ureja odvajanje in čiščenje komunalne odpadne vode. Uredba prav tako določa, se pri mali komunalni čistilni napravi z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, učinek čiščenja in s tem zmanjšanje okoljske dajatve preneha upoštevati pri obračunu okoljske dajatve za naslednji mesec po roku, v katerem je treba v skladu s predpisom, ki ureja odvajanje in čiščenje komunalne odpadne vode, opraviti naslednji pregled, če iz poročila o pregledu ni razvidno, da mala komunalna čistilna naprava z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, obratuje v skladu s predpisom, ki ureja odvajanje in čiščenje komunalne odpadne vode, ali analizni izvid meritev, opravljenih namesto pregleda, ki ga plačniku okoljske dajatve predloži upravljavec te male komunalne čistilne naprave, izkazuje preseganje predpisanih mejnih vrednosti. Glede na navedeno, se okoljska dajatev prvič zniža za naslednji mesec po opravljenih prvih meritvah, če te izkazujejo, da predpisane mejne vrednosti na iztoku niso presežene. Ob vsakem naslednjem pregledu se ponovno preveri, ali mala komunalna čistilna naprava z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, obratuje v skladu s predpisanimi zahtevami. Če so zahteve izpolnjene, se znižanje okoljske dajatve upošteva tudi vnaprej, do naslednjega pregleda, če pa zahteve niso izpolnjene, se znižanje okoljske dajatve preneha upoštevati za naslednji mesec po opravljenem pregledu oziroma meritvah, ki izkazujejo neizpolnjevanje zahtev.

Ali se plačuje okoljska dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja komunalne odpadne vode iz kmetijskega gospodarstva?

Okoljska dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda se ne plačuje zaradi odvajanja komunalne odpadne vode, ki nastaja na kmetijskem gospodarstvu, če se zbira v nepretočni greznici, nato pa v skladu s predpisom, ki ureja uporabo blata iz komunalnih čistilnih naprav v kmetijstvu, zmeša z gnojevko oziroma gnojnico ter skladišči najmanj šest mesecev pred uporabo kot gnojilo v kmetijstvu. Lastnik objekta, v katerem nastaja komunalna odpadna voda, mora plačniku okoljske dajatve, torej izvajalcu javne službe, ki obračunava okoljsko dajatev, predložiti pisno izjavo, da so izpolnjene zahteve iz predpisa, ki ureja uporabo blata iz komunalnih čistilnih naprav v kmetijstvu. V izjavi morajo biti navedeni datumi in količine odstranjene komunalne odpadne vode iz nepretočne greznice ter datumi in količine njenega mešanja z gnojnico ali gnojevko. Podpisnik izjave s svojim podpisom potrjuje, da s komunalno odpadno vodo ravna v skladu z zahtevami iz predpisa, ki ureja uporabo blata iz komunalnih čistilnih naprav v kmetijstvu. Opozoriti velja, da gre v opisanem primeru za mešanje komunalne odpadne vode z gnojevko oziroma gnojnico na istem kmetijskem gospodarstvu, torej na kmetijskem gospodarstvu, kjer je komunalna odpadna voda tudi nastala. Prevzem komunalne odpadne vode iz nepretočne greznice s strani osebe, ki ni izvajalec javne službe (npr. sosednjega kmetijskega gospodarstva), in njeno mešanje z gnojevko oziroma gnojnico drugega (sosednjega) kmetijskega gospodarstva, ni v skladu s predpisi. Oprostitev okoljske dajatve za komunalno odpadno vodo pa ne pride v poštev v primeru, da se komunalna odpadna voda čisti v mali komunalni čistilni napravi z zmogljivostjo, manjšo od 50 PE, saj se v tem primeru odpadna voda odvaja v okolje.

Ali se plačuje okoljska dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadne vode, ki nastaja pri opravljanju kmetijske dejavnosti?

Uredba določa, da se okoljska dajatev ne plačuje za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadne vode, če se za ravnanje s to odpadno vodo ne uporablja predpis, ki ureja emisijo snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo. Navedeni predpis se ne uporablja za ravnanje z odpadno vodo, ki nastaja pri opravljanju kmetijske dejavnosti in se uporablja kot gnojilo na kmetijskih površinah v skladu s predpisom, ki ureja varstvo voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov. Glede na navedeno okoljska dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda ne plačuje za odpadno vodo, ki nastaja na kmetijskem gospodarstvu pri opravljanju kmetijske dejavnosti in se uporablja kot organsko gnojilo na kmetijskih površinah v skladu s predpisom, ki ureja varstvo voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov.

Ali se pri obračunu okolje dajatve upošteva učinek čiščenja komunalne odpadne vode v obstoječi pretočni greznici?

Uredba določa, da se učinek čiščenja v višini 40 % upošteva in s tem znesek okoljske dajatve zmanjša za 40 %, če se odvajanje komunalne odpadne vode zaključuje s komunalno čistilno napravo s primarnim čiščenjem. Iz obrazložitev izrazov »komunalna čistilna naprava« in »mala komunalna čistilna naprava« je razvidno, da obrazložitvi ne vključujeta pretočne greznice. Iz obrazložitve izraza »pretočna greznica« pa je razvidno, da gre za objekt ali gradbeni proizvod za anaerobno čiščenje komunalne odpadne vode in ne za komunalno čistilno napravo s primarnim čiščenjem. Glede na navedeno se zahteve iz uredbe, ki se nanašajo na upoštevanje učinka čiščenja v komunalni čistilni napravi s primarnim čiščenjem, ne nanašajo na obstoječo pretočno greznico oziroma se v zvezi z obstoječo pretočno greznico ne uporabljajo.
Za odvajanje komunalne odpadne vode iz obstoječe pretočne greznice se obračunava okoljska dajatev brez upoštevanja učinka čiščenja, torej v polni višini (100 %).

Kako se obračuna okoljska dajatev v primeru rabe pitne vode za različne namene?

V primeru, da je za različne vrste rabe pitne vode zagotovljeno ločeno merjenje porabe (ločeni števci za merjenje vsake vrste rabe posebej), se okoljska dajatev obračuna glede na porabo pitne vode za tiste namene, pri katerih nastane komunalna odpadna voda. Od celotne količine porabljene pitne vode se torej odšteje tiste količine porabljene pitne vode, iz katere ne nastane komunalna odpadna voda (porabljena voda za zalivanje, porabljena voda za napajanje živine, porabljena voda za proizvodnjo betona, in podobno). Če pa ločeno merjenje porabe (ločeni števci za vsako vrsto rabe posebej) ni zagotovljeno, se okoljska dajatev obračuna na podlagi števila prijavljenih prebivalcev oziroma uporabnikov stavbe. Pri tem podatke, potrebne za obračun okoljske dajatve, skladno z uredbo plačniku okoljske dajatve (izvajalcu javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode, ki obračunava okoljsko dajatev) predloži uporabnik stavbe oziroma, če ima stavba upravnika, njen upravnik.

Kako se dokazuje rabo pitne vode za namene, pri katerih ne nastane odpadna voda?

Plačnik okoljske dajatve obračuna okoljsko dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda na podlagi podatkov, ki jih na podlagi svojega poziva prejme od uporabnika stavbe oziroma, če ima stavba upravnika, od njenega upravnika. Če je zagotovljeno ločeno merjenje rabe pitne vode za različne namene, so to podatki o izmerjenih količinah porabljene pitne vode za posamezne namene. Plačnik okoljske dajatve pri obračunu okoljske dajatve od celotne količine porabljene pitne vode odšteje tiste količine porabljene pitne vode, iz katere ne nastane komunalna odpadna voda (porabljena voda za zalivanje, porabljena voda za napajanje živine, porabljena voda za proizvodnjo betona, in podobno). Če ločeno merjenje porabe pitne vode za različne namene ni zagotovljeno, pa so to podati o številu prijavljenih prebivalcev oziroma uporabnikov stavbe. Uredba v zvezi z navedenim ne določa obveznosti predložitve drugih dokazil.

Ali lahko občina spremeni znesek okoljske dajatve na enoto obremenitve okolja zaradi odvajanja odpadnih voda?

Obveznost plačevanja okoljske dajatve določa zakon, ki ureja varstvo okolja. Zakon nadalje določa, da je zavezanka ali zavezanec za plačilo okoljske dajatve oseba, ki povzroča onesnaževanje okolja z emisijami, hkrati pa določa, da Vlada podrobneje določi vrsto onesnaževanja, osnovo za obračun okoljske dajatve in zavezance za posamezno okoljsko dajatev, njeno višino in način njenega obračunavanja, odmere ter plačevanja. Znesek okoljske dajatve na enoto obremenitve okolja zaradi odvajanja odpadnih voda torej določa uredba. Niti zakon, ki ureja varstvo okolja, niti uredbe ne omogoča spreminjanja načina obračunavanja ali spreminjanja zneska okoljske dajatve s strani izvajalca javne službe ali občine oziroma niti izvajalcu javne službe, niti občini ne dajeta pristojnosti za tovrstne spremembe.

Kaj je potrebno upoštevati pri oblikovanju cen?

Pri oblikovanju cen javnih služb varstva okolja se upoštevajo načrtovane količine opravljenih storitev in načrtovani stroški ter prihodki izvajalca za naslednje obdobje. Izvajalec za preteklo obračunsko obdobje ugotovi razliko med potrjeno ceno in obračunsko ceno opravljenih storitev. Izvajalec za uporabnike najmanj enkrat letno ugotovi količino opravljenih storitev. Ugotovljena razlika med potrjeno ceno in obračunsko ceno in dejanska količina opravljenih storitev ter morebitna pomoč občine izvajalcu v preteklem obračunskem obdobju, se v elaboratu upoštevajo pri izračunu predloga predračunske cene za naslednje obdobje in se ne vrača uporabnikom v obliki denarnega vračila.

Kako enotno ceno razdeliti na fiksni in variabilni del?

Če veljavna cena storitev posamezne javne službe ni bila oblikovana v skladu s Pravilnikom o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Uradni list RS, št. 63/09, v nadaljevanju pravilnik), to pomeni, da ni bila razdeljena na fiksni in variabilni del. V tem primeru je potrebno za potrebe določitve odstotka dviga cene najprej ceno razdeliti na fiksni in variabilni del. V ta namen se smiselno upošteva 29. člen Uredbe o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Uradni list RS, št. 87/2012, 109/2012, v nadaljevanju uredba), ki določa preračun cene. To pomeni, da se za količino opravljenih storitev posamezne javne službe in prihodke iz naslova opravljanja storitev posamezne javne službe upošteva tisto leto, za katero je velja ta cena, ki se spreminja.

Ko je stara cena razdeljena na fiksni in variabilni del se nobeden od delov cene ne sme povečati za več kot 30% v nasprotnem primeru je potrebno ceno uveljaviti na način kot določa 5. člena uredbe (elaborat).

Ali so lahko cene komunalnih storitev subvencionirane?

Občina določi potrjeno ceno posamezne javne službe in morebitno subvencijo, izvajalec pa oblikuje in objavi cenik, ki vsebuje potrjeno ceno, znižano za morebitno subvencijo, na svojih spletnih straneh in na krajevno običajen način. Potrjena cena, znižana za morebitno subvencijo, je zaračunana cena, ki jo plača uporabnik. Zaračunana cena se uporabnikom na računih prikazuje enotno, skladno s prilogo 2. Če občina določi potrjeno ceno, ki ne omogoča plačila celotne najemnine, mora za razliko oblikovati subvencijo iz proračuna občine.

Kakšna je ureditev glede posebnih storitev?

Izvajalec lahko v soglasju z lastnikom infrastrukture opravlja posebne storitve za osebe, ki niso uporabniki storitev javne službe, ali opravlja posebne storitve z uporabo javne infrastrukture, ki niso obvezne storitve javne službe. Pri izračunu cene storitve javne službe se prihodki od opravljanja posebnih storitev upoštevajo tako, da se znižajo stroški opravljanja javne službe.

Ali je, v primeru, da bi se cena povečala za več kot 30%, potrebno pridobiti soglasje ministrstva?

S 1.1.2013 je začela veljati uredba, ki v prehodnih določbah drugega odstavka 31. člena določa, da: »Ne glede na določbe te uredbe lahko izvajalec, ki ima na dan uveljavitve te uredbe za ceno izvajanja storitev posamezne gospodarske javne službe iz 1. člena te uredbe soglasje pristojnega občinskega organa, uveljavi v tem soglasju navedeno ceno. V primeru, da v tem soglasju navedena cena presega 130 odstotkov sedaj veljavne cene, mora pristojni občinski organ pred potrditvijo in uveljavitvijo cene predhodno pridobiti soglasje ministrstva, pristojnega za okolje, o ustreznosti oblikovanja cene.«.

Pogoj predhodne pridobitve soglasja ministrstva iz drugega odstavka 31. člena se nanaša na prehodno obdobje, ki je poteklo 1.1.2013. Za uveljavitev povišanja cene za več kot 30% v skladu z drugim odstavkom 31. člena uredbe mora izvajalec občinske gospodarske javne službe varstva okolja do 1.1.2013 razpolagati s soglasjem pristojnega občinskega organa na ceno, ki jo želi uveljaviti, pred tem pa bi moral pridobiti soglasje ministrstva, pristojnega za okolje, o ustreznosti oblikovanja cene. V primerih, ko dvig cene presega 30%, je potrebno za uveljavitev cene pripraviti elaborat in upoštevati določbe 5. člena uredbe, ki med drugim določa, da ceno storitve posamezne javne službe za območje občine predlaga izvajalec z elaboratom o oblikovanju cene izvajanja storitev javne službe in jo predloži pristojnemu občinskemu organu v potrditev.

Ali se lahko začne uporabnikom zaračunavati novo ceno storitev javne službe od 1.1.2013 dalje?

Pod pogojem, da dvig cene ni višji od 30%, lahko izvajalci (komunalna podjetja), ki imajo oblikovano ceno v skladu s pravilnikom in imajo na dan uveljavitve Uredbe o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Uradni list RS, št. 87/2012, 109/2012, v nadaljevanju uredba), to je 1. januarja 2013 za to ceno tudi soglasje pristojnega občinskega organa, uveljavijo v tem soglasju navedeno ceno od 1. januarja 2013 dalje, brez pozitivnega strokovnega mnenja ministrstva. To pomeni, da pozitivno strokovno mnenje ministrstva ni potrebno.

V primeru, ko dvig cene presega 30%, je potrebno za uveljavitev cene pripraviti elaborat in upoštevati postopek, kot ga določa 5. člen uredbe, ki pravi: »ceno storitve posamezne javne službe za območje občine predlaga izvajalec z elaboratom o oblikovanju cene izvajanja storitev javne službe in jo predloži pristojnemu občinskemu organu v potrditev«. Omejitev dviga cene velja ne glede na to, ali je bilo pozitivno strokovno mnenje ministrstva pridobljeno ali ne.

Ali se lahko cene dvignejo (skladno z uredbo z dne 31.12.2012) za 30%, tudi če je občinski organi podal soglasje k ceni, ki je višja od 30%?

Če je komunalno podjetje v prehodnem obdobju (do 1.1.2013) dobilo soglasje pristojnega občinskega organa za ceno, ki pomeni dvig cene za več kot 30%, komunalno podjetje ne more uveljaviti cene, ki je različna od cene, navedene v soglasju. Torej komunalno podjetje ne more samo odločiti, da bo uveljavilo dvig cene le za 30%. Uredba jasno določa, da izvajalec lahko uveljavi le ceno, navedeno v soglasju.

Kako morajo biti cene prikazane pri javni službi zbiranje in prevoz komunalnih odpadkov?

Pravilnik je določal, da je enota količine storitev zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov masa (kg) komunalnih odpadkov, ki jih uporabniki storitev prepustijo izvajalcu javne službe. Sodilo za razdelitev količine storitev na posameznega uporabnika je velikost zabojnika in število odvozov. To pomeni, da je cena izražena v EUR/kg in ne v EUR/liter. Velikost zabojnika in število odvozov je samo sodilo, ki se ga uporablja za določitev količine opravljene storitve posameznemu uporabniku. Uredba v prvem odstavku 23. člena določa, da se predračunska cena v delu, ki se nanaša na opravljanje storitev javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki, in v delu, ki se nanaša na stroške javne infrastrukture, oblikuje na kg opravljene storitve iz prvega odstavka prejšnjega člena (zbiranje določenih vrst komunalnih odpadkov, obdelava določenih vrst komunalnih odpadkov, odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov) in se uporabnikom zaračuna glede na prostornino zabojnika in pogostost odvoza.

Zakaj se obračunava omrežnino za javni službi oskrbe s pitno vodo in odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode glede na faktorje oziroma premere vodomerov?

Faktorji, določeni v predpisih, ki urejajo metodologijo za oblikovanje cen in po katerih se določa omrežnina za obe javni službi glede na vgrajen premer vodomera za oskrbo s pitno vodo, služijo za porazdelitev celotnih stroškov, ki so vključeni v omrežnino, med posamezne uporabnike javne službe oskrbe s pitno vodo. Potrebno je izpostaviti, da bi drugačen način porazdelitve stroškov pomenil povečano finančno obremenitev uporabnikov z obračunskimi vodomeri z manjšim premerom (kar se v praksi nanaša večinoma na gospodinjstva) in zmanjšano finančno obremenitev uporabnikov z obračunskimi vodomeri z večjim premerom.

Kako je sestavljena cena storitve gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo?

Cena, ki jo potrdi pristojni organ občine, se imenuje potrjena cena storitve javne službe, in je sestavljena iz omrežnine ali cene javne infrastrukture ter iz cene, ki se nanaša na opravljanje storitev javne službe. Občina lahko določi tudi subvencijo, s katero uporabnikom storitev pokrije določen del potrjene cene. Zaračunana cena storitve javne službe je tako potrjena cena, zmanjšana za morebitno subvencijo, in jo za storitev iz 1. člena te uredbe plača uporabnik. Cena storitev javne službe oskrbe s pitno vodo je v uredbi sestavljena iz fiksnega (omrežnina) in variabilnega (vodarina) dela. Dopolnitev uredbe določa poenostavljen postopek dviga cene v prehodnem obdobju za največ 30%. Zato se omejitev dviga cene nanaša tako na variabilni (vodarina), kot fiksni (omrežnina) del cene. Na ta način bo tudi dosežen namen uredbe, ki je preprečitev pretiranega dviga cen. V nasprotnem primeru, bi se lahko v nekaterih primerih samo iz naslova fiksnega dela cene povečale za več kot 30%.

Kaj je prepovedano odlagati ali spuščati v javno kanalizacijo?

Trde odpadke: tekstil, drobni plastični predmeti (palčke za ušesa, zamaški), higienski vložki, tamponi, robčki za nego otrok, embalaža in drugo. Ti odpadki povzročajo mehanske poškodbe naprav in opreme prečrpališč in kanalizacijskega sistema.
Organske odpadke: ostanki hrane, pokošena trava, listje in drugo. Ti odpadki zmanjšajo prehodnost kanalov, povzročajo gnitje in smrad ter razmnoževanje glodavcev, več je usedljivih snovi in stroškov.
Padavinske vode, če gre za ločen kanalizacijski sistem za fekalno in padavinsko vodo.
Vsebine iz greznic, pregnite odpadne vode iz greznic, gnojevko in gnojnico.
Odpadne vode, ki vsebujejo zmlete ali zdrobljene trdne odpadke, ki nastajajo v gospodinjstvih ali gospodinjstvu podobnih dejavnostih.
Odpadna olja in naftne derivate, ker se v čistilni napravi ne razgradijo in povzročajo obremenitev za obratovanje čistilne naprave ter onesnaženje odvodnika (potoka,…).
Snovi, ki razvijajo strupene in eksplozivne pline (ostanki barv, lakov, razredčil,…).
Barve, fitofarmacevtska sredstva, zdravila, dezinfekcijska sredstva, topila, kisline, saj navedeni odpadki povzročajo motnje v poteku in učinkovitosti biološkega čiščenja.
Neprečiščene tehnološke odpadne vode, ki nastajajo v obrtnih dejavnostih (vode, ki po sestavi in nastanku niso podobne vodi po uporabi v gospodinjstvih).
Gradbene odpadke: malta, cement, lesni odpadki in drugo, kar zmanjšuje prevodnost kanalov in lahko povzroči zamašitev.

Kaj je števnina?

Uporabniki storitve obvezne občinske gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo, plačujejo tudi števnino, ki je namenjena za vzdrževanje, overjanje in zamenjavo vodomerov, ki so sicer v lasti uporabnikov. Ne glede na lastništvo vodomerov, je vzdrževanje, overjanje in zamenjava vodomerov, v pristojnosti izvajalca obvezne lokalne gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo, in sicer na podlagi Odredbe o rokih, v katerih se redno overjajo etaloni in merila (Uradni list RS, št. 2/1996), Odredbe o spremembah in dopolnitvah odredbe o rokih, v katerih se redno overjajo etaloni in merila (Uradni list RS, št. 32/1996) ter Pravilnika o meroslovnih zahtevah za vodomere (Uradni list RS, št. 26/2002).

Izvajalec javne službe zaračunava števnino uporabnikom v okviru obračuna komunalnih storitev mesečno, oziroma v posameznih obračunskih obdobjih, in sicer v odvisnosti od velikosti vodomera (DN), ki je vgrajen pri posameznem uporabniku oz. na odjemnem mestu in ne glede na porabljeno količino vode.

Kaj je okoljska dajatev?

Obveznost plačevanja okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadne vode, kakor tudi osnove za obračun okoljske dajatve, njeno višino, zavezance za plačilo okoljske dajatve, način njenega obračunavanja, odmere in plačevanja okoljske dajatve, določa Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (Ur.l. RS, št. 104/09 in 14/10). Nadzor nad njenim izvajanjem je v pristojnosti Carinske uprave Republike Slovenije. Okoljska dajatev zaradi odvajanja odpadnih voda se obračunava in plačuje za komunalne odpadne vode in industrijske odpadne vode. Osnova za obračun okoljske dajatve je seštevek enot obremenitve (v nadaljevanju EO), doseženih z odvajanjem odpadne vode. Znesek okoljske dajatve za EO določi Vlada RS s sklepom, ki se objavi v Uradnem listu RS. Zavezanec za plačilo okoljske dajatve je pravna ali fizična oseba, ki je lastnik ali upravnik stavbe, v kateri nastaja komunalna ali industrijska odpadna voda, ki se odvaja v okolje in s tem povzroča onesnaževanje. Izvajalec javne službe (v našem primeru JP Prlekija) mesečno za zavezance izračunava, zaračunava in vplačuje okoljsko dajatev na vplačilne podračune pri Upravi RS za javna plačila. Končni prejemniki sredstev okoljske dajatve so posamezne občine, v katerih se izvaja gospodarska javna služba odvajanja in čiščenja komunalne odpadne in padavinske vode, ki so dolžne zbrana sredstva okoljske dajatve namensko porabiti za izgradnjo javne kanalizacije in čistilnih naprav.

Kaj je vodno povračilo?

Vodno povračilo je dajatev, do katere je upravičena država, zaradi rabe vode, naplavin in vodnih zemljišč, ki so v njeni lasti. Vodno povračilo so v skladu z Uredbo o vodnih povračilih (Ur. l. RS, št. 103/02 in 122/07) dolžni plačevati vsi, ki odvzemajo vodo iz vodnih virov, uporabljajo vodna zemljišča, ali odvzemajo naplavine zaradi opravljanja svoje dejavnosti.

Znesek vodnega povračila, ki ga je mesečno dolžan plačati posamezni uporabnik pitne vode, je odvisen cene za osnovo vodnega povračila, ki jo enkrat letno določi država in od količine (m3) vode, ki jo je uporabnik odvzel iz vodnega vira ali iz omrežja, pri čemer se upošteva tudi sorazmerni del razlike med načrpano in prodano vodo ki predstavlja vodne izgube.

Na podlagi določil zgoraj omenjene uredbe, je JP Prlekija d.o.o. kot izvajalec javne službe, ki upravlja objekte in naprave za odvzem ali izkoriščanje vode, zavezano in dolžno zaračunavati vodno povračilo vsem porabnikom vode iz javnega vodovoda in ga nakazovati državi.

Vodno povračilo je na obračunu, ki ga mesečno dobi posamezni uporabnik, prikazano ločeno na dveh postavkah, in sicer kot vodno povračilo – odvzem iz vira po ceni 0,0555 EUR/m3, ter vodno povračilo – vodne izgube po ceni 0,0215 EUR/m3 vode (brez DDV). Osnova za obračun je na vodomeru izkazana poraba vode.

Kaj potrebujem za spremembo plačnika računov?

V kolikor gre za spremembo lastništva objekta in s tem tudi priključa, je za izvedbo spremembe potrebno predložiti verodostojno listino (npr. prodajno pogodbo, darilno pogodbo, sklep o dedovanju) in podatek o stanju vodomera na dan primopredaje.

V kolikor gre zgolj za spremembo plačnika računa ob istem lastništvu priključa zadošča za spremembo podana vloga za spremembo plačnika komunalnih storitev skupaj s podatkom o stanju vodomera na dan prenosa.

V obeh primerih je predpogoj za izvedbo spremembe plačnika poravnane vse obveznosti dosedanjega plačnika.

Kaj je legioneloza?

Legioneloza je bolezen, ki jo povzroč bakterija legionela.

Poznamo dve obliki obolenja:

  • blažjo vročnsko bolezen, ki jo imenujemo Pontiaška vročica
  • težjo obliko legioneloz, ki jo imenujemo legionarska bolezen.

Bolnik z legionarsko boleznijo ima pljučico. Ime legionarska bolezen izhaja iz izbruha, ki se je pojavil med udeleženci konvecije ameriških legionarjev leta 1976 v filadelfijskem hotelu. Starejši udeleženci konvencije so obolevali z obsežno pljučico, kar nekaj jih je umrlo.

Kje se legionele nahajajo?

Legionele so prisotne v naravnih vodnih okoljih kot so reke, jezera in druge stoječ vode. Število bakterij v naravnem okolju je majhno, kar pomeni, da naravno okolje običajno ne predstavlja tveganja za ljudi.

Legionele iz naravnega okolja zaidejo v vodne sisteme, ki so namenjeni za:

  • oskrbo s pitno vodo,
  • hlajenje (hladilni stolpi),
  • v bazene s kopalno vodo,
  • bazene z industrijsko vodo itd.

Legionele se najbolje razmnožujejo v topli vodi. V nenaravnem, umetnem okolju se legionele ob primerni temperaturi in drugih dejavnikih okolja močno namnožijo in začnejo predstavljati nevarnost za zdravje ljudi.

Kako se okužimo?

Običajna pot okužbe je preko vdihavanja drobnih kapljic v zraku, ki vsebuje legionele. Posebno nevarni so:
  • aerosoli z legionelami okužene vode, ki nastajajo ob tuširanju,
  • v whirpoolu, ker voda brbota,
  • ob izpuhih iz hladilnih stolpov,
  • okrasnih fontanah itd.

S pitjem onesnažene vode se ne moremo okužiti, saj gre popita tekočna v želodec, kjer legionele unič kisli želodči sok. Izjemoma bi se s pitjem lahko okužili bolniki z močno oslabljen imunskim sistemom.

Legionele se NE širijo iz čoveka na čoveka, kar pomeni, da nas bolnik z legionelozo na noben način ne ogroža. Ljudje se legionel nalezemo lahko le iz okolja.

Kakšni so bolezenski znaki legioneloze?

Bolnik s Pontiaško mrzlico zboli s slabim počutjem, bolečinami po mišicah in sklepih, ima vročino in pokašljuje. Po 2 - 5 dneh se njegovo stanje izboljša. Bolezen premine sama po sebi brez antibiotičega zdravljenja.

Legionarska bolezen ima precej težji potek. Brez mikrobiološkega testiranja legionarske bolezni ne moremo ločiti od drugih pljučnic. Običajna doba inkubacije (= čs, ki poteče od okužbe do pojava bolezenskih znakov) je 2 do 10 dni, izjemoma do treh tednov. Bolnik prične suho pokašljevati, boli ga glava, ima vročino in drisko. Slikanje pljuč razkrije pljučnico. Bolnik potrebuje antibiotično zdravljenje.

Diagnozo legionarske bolezni postavimo tako, da ugotavljamo specifična protitelesa v krvi ali antigen v urinu in poskušamo osamiti bakterijo iz bolnikovega izmeča.

Pri komu je potek legionarske bolezni težji?

Od 5 % do 15 % bolnikov z legionarsko boleznijo umre. Bolj zapleten potek in večja umrljivost je značilna za starejše, kadilce, pljučne bolnike, bolnike s sladkorno boleznijo, odpovedjo ledvic bolnike, z oslabljenim imunskim sistemom (bolniki z rakom, presaditvijo organov, prejemniki kemoterapije).

Z legionarsko boleznijo zelo redko obolijo otroci.

Kako preprečujemo legionelozo?

Do izbruha legioneloze je največkrat prišlo, kadar so bili obsežni vodovodni sistemi kot so v hotelih ali bolnišnicah, slabo vzdrževani. Nevarnost predstavljajo tudi slabo vzdrževani hladilni stolpi, kjer zrak prihaja v stik z onesnaženo vodo in nastane aerosol, kjer so legionele.

Pojav legioneloze preprečujemo predvsem z ustreznim vzdrževanjem vodovodnih in drugih sistemov, ki predstavljajo tveganje za izbruh legioneloze.

Potrebno je:
  • redno čiščenje, kamor sodi tudi odstranjevanje vodnega kamna, ki se nabira na pipah in tuših
  • čiščenje kotlov in odstranjevanje oblog, kjer se bakterije najraje razmnožujejo,
  • odstranjevanje t.i. slepih rokavov v vodovodnih sistemih, kjer ni pretoka, kar omogoča razraščanje bakterij, 
  • nadzor nad temperaturo v sistemu, ki mora biti primerno visoka (od 50°C do 60°C, da prepreči razraščanje legionel ali pa nižja kot 20°C. V hladni vodi legionele ne rastejo.

V posebno tveganih sistemih je na mestu občasno vzorčenje - to pomeni pregledovanje vode na prisotnost legionel in izvajanje dodatnih ukrepov kot je hiperkloriranje sistema in izvajanje toplotnega šoka, če je potrebno.

Natančna navodila so dostopna v dokumentu: PRIPOROČILA ZA PREPREČEVANJE RAZMNOŽEVANJA LEGIONEL V INTERNEM VODOVODNEM OMREŽJU.

Zakaj se pitna voda občasno klorira?

Vodo na javnem vodovodnem omrežju Ljutomer kloriramo občasno in sicer ob ugotovljeni mikrobiološki indikaciji, kot preventiva pri odpravljanju okvar na omrežju ali v skladu z notranjim nadzorom po načelih HACCP sistema 1 do 2 krat letno, da razkužimo celotno vodovodno omrežje.

Z dezinfekcijo (razkuževanjem) pitne vode uničjemo morebiti prisotna legla bolezenskih klic in tako širjenje nalezljivih bolezni, ki jih povzročjo mikroorganizmi, ki živijo in se razmnožujejo v pitni vodi.
Za dezinfekcijo uporabljamo klorov preparat v tekoči obliki – natrijev hipoklorit, ki se s pomočjo avtomatske dozirne črpalke, dozira v zbirno komoro na črpališč.

Pri dezinfekciji se del klora porabi za oksidacijo organskih in anorganskih snovi (mikroorganizmov, alg,…) v pitni vodi. To zaznamo kot značilen vonj po bazenski vodi.
Voda mora biti v stiku s klorom vsaj 30 minut. Po končni reakciji se mora v vodi obdržati nekaj preostalega (rezidualnega) klora, ki je pokazatelj uspešnosti dezinfekcije in ima varovalen učinek, kar pomeni, da varuje v primeru ponovnega onesnaženja ob pretoku skozi cevi. Za ustrezno izvedeno dezinfekcijo celotnega omrežja vodovodnega sistema, mora pitna voda po opravljenem razkuževanju, vsebovati od 0,3 do 0,5 mg rezidualnega klora.

Kvaliteto izvedene dezinfekcije preverjamo z odvzemom kontrolnega vzorca pitne vode za mikrobiološka preskušanja.


Kakšna je trdota vode?

Trdoto vode tvorijo spojine kalcija in magnezija (karbonati, sulfati, kloridi). Karbonati povzročjo prehodno trdoto, ki izginja pri segrevanju vode, ko izhlapeva CO2. Netopni karbonati pa se med segrevanjem izločjo na stenah posode v obliki vodnega kamna. Preostale spojine predstavljajo stalno trdoto vode. Vsota vseh spojih kalcija in magnezija je skupna trdota vode. Trdoto vode najpogosteje merimo v nemških trdotnih stopinjah (°N), pri čmer predstavlja ena nemška stopinja vsebnost 10 mg CaO na liter vode. Poleg te enote poznamo tudi francoske trdotne stopinje (°F) in milimole na liter vode (mmol/l). Ena nemška trdotna stopinja predstavlja 1,78 francoske trdotne stopinje. En mmol/l vode predstavlja 5,6 nemške stopinje.

 

Ocena trdote vode

Nemška stopinja (°N)

Francoska stopinja (°F)

mmol/l

Mehka voda

0 – 8

0 – 14

0 – 1,5

Srednje trda

8 – 15

14 – 27

1,5 – 3

Trda voda

15 – 21

27 – 37

3 – 4

Zelo trda voda

nad 21

nad 37

nad 4

 

V tabeli so prikazane vrednosti trdote vode izmerjene na črpališčih pitne vode Lukavci, Mota, Žihlava, Terbegovci in Segovci:

 

Mesto meritve

Datum meritve

Nemška stopinja (°N)

Francoska stopinja (°F)

mmol/l

Črpališče Lukavci

11.2.2015

9,0

16,02

1,61

Črpališče Mota

3.2.2015

16,9

30,08

3,01

Črpališče Žihlava

12.1.2015

16,9

30,08

3,01

Črpališče Terbegovci

26.1.2015

17,9

31,86

3,20

Črpališče Segovci

17.3.2015

13,1

23,32

2,34

1 °N = 1,78 °F
5,6 °N = 1 mmol/l


Zakaj je pitna voda včasih belo obarvana?

Zmotno je prepričanje nekaterih ljudi, da je belo obarvana pitna voda, ki jo natočimo v kozarec, posledičo obarvana zaradi doziranja klora v vodo. Prisotnosti klora v vodi vizualno ne moremo zaznati. Pitno vodo iz vodovodnega sistema Lukavci in Mota ne kloriramo redno. Kloriranje se izvaja zgolj ob ugotovljeni epidemiološki indikaciji, defektu ali načrtno določeno obdobje zaradi vzdrževanja omrežja, o čemer pa so uporabniki obveščni preko sredstev javnega obveščnja (radia).

Bela obarvanost vode je fizikalen pojav številnih mikroskopsko majhnih zračih mehurčov, ki nastajajo kot posledica raztapljanja zraka v vodi, kadar je pod pritiskom. Ko voda teče iz pipe, se pritisk sprosti, kar povzroč delno izločanje v vodi raztopljenega zraka. Če takšno vodo natočmo v čisti kozarec opazimo, da se mehurčki zraka dvigujejo proti površini in voda se v nekaj trenutkih popolnoma zbistri.


Zakaj včasih iz pipe priteče rjava voda?

Po večih popravilih okvar na omrežju za oskrbo s pitno vodo, se včasih zgodi, da iz pip priteče rjava voda, ki je posledica usedlin na ceveh. Ob odpiranju zasunov se usedline dvignejo od podlage, premešajo in potujejo po ceveh. Ukrep za odpravo pomanjkljivosti je izpiranje omrežja na iztočnih mestih – blatnikih oz. izpiranje internega (hišnega) omrežja.

Rdečkasto- rjave sledi na umivalnikih, kadeh in drugih mestih kjer voda stalno izteka, nastanejo zaradi prisotnosti mangana in železa v pitni vodi.
Mangan in železo se nahajata v vodi kot posledica sestave tal v topni obliki. Ob prisotnosti kisika preideta v netopno obliko in se izločata v obliki usedlin, ki se nabirajo na stenah vodovodnih cevi, kar vodo značilno rjavo obarva. Nista za zdravje škodljiva, vendar pa sta v večjih koncentracijah že zaradi vizualnega učinka, nezaželena.
Rdečkasto- rjavo vodo pogosteje opazimo v internih vodovodnih omrežjih, kjer voda dalj časa stoji.


Zakaj so v pitni vodi usedline peska in vodnega kamna?

Raztopljene snovi, ki so v vodi se zaradi sprememb tlakov in drugih vplivov izločijo kot vodni kamen in se vežejo na stene cevovodov. Količina je odvisna od vode in materiala, iz katerega je izdelana vodovodna cev. Pri naglih nihanjih tlaka v ceveh se te obloge lahko odluščijo in nato potujejo po ceveh z vodo do uporabnikov. Za odstranjevanje teh snovi iz vodovodnega omrežja, so na najnižjih mestih omrežja izdelani izpusti – blatniki. <